Archive | 2019
O mestu in vlogi slovenske književnosti v nemško govorečem prostoru / About the place and role of Slovenian literature in the German-speaking area
Abstract
| Slovenian literature in austria represents a case of multiculturality, but most of the time, biculturality and interculturality. The researchers claim that this type of literature belongs to Slovenian as well as to contemporary austria nor german literature. it discusses and linguistically reflects on both cultural-historical environments. The literary translations show that the Slovenian literature in austria has a double, Slovenian-german identity. KeyWoRdS | Slovenian literature in austria, multiculturality, interculturality, Bilingualism, literary Translation 134 PRzeKŁad WoBec WyzWaŃ RegionalizmU i WieloKUlTURoWoŚci Slovenska književnost v avstriji predstavlja eno mojih raziskovalnih področij, o njej pa sem v preteklosti že veliko pisala. moje zanimanje zanjo se je začelo z raziskovanjem literature Florjana lipuša in njegovih sodelavcev ob reviji mladje, nadaljevalo in razširjalo pa se je z raziskovanjem del različnih avtorjev in avtoric, ki sodijo danes že v srednjo ali pa starejšo generacijo slovensko in slovensko-nemško pišočih. Pri tem sem poudarjala, da slovenske književnosti v avstriji ne tvori le literatura avtohtonih koroških Slovencev (janka messnerja, Florjana lipuša, maje Haderlap, cvetke lipuš, Fabjana Hafnerja, janija osvalda idr.), temveč tudi literatura Slovencev, ki so se v avstrijo priselili iz osebnih ali političnih razlogov (Vinka ošlaka, anite Hudl, leva detele, milene merlak detela). njihova dela pa niso napisana le tako, da bi upovedovala intimni slovenski svet v drobnem jeziku z evropskega obrobja, v slovenščini, temveč predstavljajo vzorčne primere večkulturnosti (največkrat dvokulturnosti) in medkulturnosti v književnosti, kakršne poznajo še številne druge države, seveda vsaka na svoj način in v drugačnih odnosih. evropski prostor se namreč jezikovno in kulturno nenehno spreminja, tako da ob literaturi enojezičnih prebivalcev nastajajo tudi teksti priseljencev in njihovih potomcev — poleg že obstoječih literarnih besedil pripadnikov t. i. narodnih manjšin. o slovenski književnosti v avstriji so doslej pisali že mnogi raziskovalci — vse od Stanislausa Hafnerja in ericha Prunča, ki sta za ugledni Kindlerjev literarni leksikon (1976) pripravila poseben del o tej temi in poudarila, da sodi slovenska književnost v avstriji ne le k slovenski, temveč tudi k sodobni avstrijski oz. nemški literaturi, saj tematizira, večkrat pa tudi jezikovno odraža oba kulturnozgodovinska prostora, pa tja do matjaža Kmecla, ki je med drugim izdal antologijo Ta hiša je moja, pa vendar moja ni1, pri kateri že naslov izraža razpetost ustvarjalcev med dve kulturi in dva jezika, med slovenskega in nemškega, obenem pa tudi svojevrstno obliko tujstva v avstrijski domovini, dalje Franca zadravca, ki je prav tako izdal antologijo z bio-bibliografskimi podatki Monologi in dialogi z resničnostjo2, v kateri so zajeta že novejša besedila, pa do andreja lebna in njegove antologije Zgodbe iz maTjaževe dežele3, ki se z naslovom navezuje na osrednji lik iz lipuševega romana Zmote dijaka Tjaža ter temu romanu po kvaliteti in jezikovno-slogovnem izrazu priznava osrednje mesto v sodobnejši slovenski književnosti iz tega prostora. Posamezne razprave o njej 1 m. Kmecl, ur., 1976: Ta hiša je moja, pa vendar moja ni: sodobna slovenska literatura na Koroškem. celovec, društvo slovenskih pisateljev v avstriji: Klub mladje—ljubljana, mladinska knjiga. 2 Monologi in dialogi z resničnostjo: antologija slovenske koroške literature, 1995. celovec, drava. 3 a. leben, ur., 2011: Zgodbe iz maTjaževe dežele. Antologija slovenske proze na avstrijskem Koroškem. ljubljana, Študentska založba. 135 SilVija BoRoVniK | o meSTU in Vlogi SloVenSKe... pa izhajajo že od 60. let prejšnjega stoletja, ko je v celovcu pričela izhajati revija mladje, katere urednik je bil enaindvajset let prav lipuš. Ta revija ni objavljala le literarnih prispevkov, temveč tudi prevode iz nemščine in provokativne zapise o političnih, jezikovnih in širših kulturnih vprašanjih, k sodelovanju pa je pritegnila tudi druge sodelavce, ne le Slovencev. Kontekst dvojezičnosti in dvokulturnosti je upoštevala tudi znanstvena monografija različnih avtorjev in avtoric pod uredništvom johanna Strutza Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten4 z dvema izdajama. Pri njej sta sodelovala tudi znameniti prevajalec slovenske in hrvaške književnosti v nemščino Klaus detlef olof in prevajalec ter literarni znanstvenik Fabjan Hafner, pri čemer pa je bil Hafner tudi v knjigi obravnavani slovensko-nemško dvojezični pesnik. drugo znanstveno delo, ki je slovensko književnost v avstriji prav tako postavilo v kontekst sodobne literarne in jezikovne evropske, zlasti alpsko-jadranske hibridnosti, pa nosi naslov Literarische Polyphonie5. V njem se avtorja in urednika johann Strutz in Peter V. zima ukvarjata s tematiko dvo-in večjezičnosti v literaturi, pa tudi s prevajalsko problematiko. Večjezičnost in prevajanje sta zanju povezana pojava, ki sta zlasti izrazita tudi v prostoru, v katerem je nastajala slovenska književnost v avstriji. obenem navajata številne zanimive primere iz svetovne in evropske književnosti. Poudarjata, da pojavi, ko avtorji ali avtorice zaradi različnih načinov življenja, tudi zaradi migracij, ustvarjajo v dveh jezikih in se zato njihovo delo uvršča k dvema nacionalnima kulturama (npr. k angleški in nemški, k angleški in francoski, k nemški in hrvaški, k češki in francoski itd.), sploh niso zelo redki (Paul celan, Samuel Beckett, milan Kundera, ivan goll, libuše moníková idr.). jaz pa bi k obravnavanim lahko dodala še mnoge, npr. domala vse koroške Slovence, poleg njih pa še pisatelja, ki je do nedavnega veljal „le” za nemškega, Petra Handkeja, ali pa „nemško” almo Karlin, ki je izvirala iz slovenskega celja, pa slovensko-francosko pisateljico Brino Svit, slovensko-bosanskega pesnika josipa ostija, ameriško-slovensko pisateljico erico johnson debeljak, slovenskega pisatelja hrvaško-bosanskega porekla gorana Vojnovića ter številne druge. Že samo naštevanje posameznih imen in njihovih del bi preseglo meje tega zapisa, zato se ob njih ne morem podrobneje ustavljati. o njihovi literaturi z vidika večkulturnosti in medkulturnosti sem pisala v svoji doslej zadnji objavljeni knjigi Večkulturnost in medkulturnost v slovenski 4 j. Strutz, ur., 1998: Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten. 2. Erweiterte Auflage. Mit Beiträgen über Theater und Film. Klagenfurt, mohorjeva Hermagoras Verlag. 5 j. Strutz, P.V. zima, ur., 1996: Literarische Polyphonie. Übersetzung und Mehrsprachigkeit in der Literatur. Tübingen, gunter narr Verlag. 136 PRzeKŁad WoBec WyzWaŃ RegionalizmU i WieloKUlTURoWoŚci književnosti6. Pri vseh obravnavanih pisateljih in pisateljicah pa gre seveda tudi za problematiko literarnega prevajanja, včasih seveda samoprevajanja, namreč iz njihovega maternega jezika v drugega, v jezik socialnega in / ali izobraževalnega okolja, v „tuji” jezik. moja knjiga obravnava tudi problematiko jezikovnega prestopanja, na primer ko se pisatelji ali pisateljice zaradi življenja v novem okolju odpovejo pisanju v materinščini in pričenjajo ustvarjati v jeziku novega državnega okvira. Takih primerov je nastalo veliko, npr. od devetdesetih let dalje, po vojni v razpadajoči jugoslaviji, ko so iz države pobegnili tudi številni pisatelji in pisateljice, danes pa pišejo literaturo že njihovi otroci. Živijo vse od nemčije do skandinavskih držav in amerike, seveda tudi v Sloveniji, njihova literatura pa odraža posebno obliko dvodomnosti, dvokulturnosti, dvoin celo večjezičnosti. V tej literaturi gre vedno znova tudi za prevajanje iz njihovih prvinskih materinščin v nove jezike. Toda v okviru pričujočega besedila se nameravam ustaviti le ob posameznih primerih iz slovenske književnosti v avstriji, ki v tej državi predstavlja posebno dvoživko, hibrid, izraža dvojno identiteto. oblike literarnega prevajanja igrajo pri njenem uveljavljanju pomembno vlogo. Tako sodobna slavistika kot komparativistika se ukvarjata z literarno polifoničnostjo evrope, pri čemer segata v zgodovino in poudarjata, da je bila ta polifoničnost neredko zamolčana in zabrisana tudi iz ideoloških razlogov. V Sloveniji se npr. po drugi svetovni vojni ni smelo govoriti o avtorjih in avtoricah, ki niso pisali v slovenščini ali ne samo v slovenščini. Toda tudi osrednji slovenski literarni prostor, ki je po drugi svetovni vojni sodil v jugoslavijo, je bil dolgo v dvajseto stoletje, vse do konca prve svetovne vojne, v resnici dvojezičen, pri čemer je nemščina veljala za jezik višjih slojev in intelektualcev, slovenščina pa za pogovorni jezik nižjega meščanstva, delavstva in podeželanov. Slovenščina je veljala za manjvredno, bila je omalovaževana in zaničevana. zato je pomenilo poseben pogum in uporniško dejanje dejstvo, da so se nekateri slovenski pisatelji in pisateljice trdno odločili, da bodo pisali slovensko in tako svoj materni jezik povzdignili, ohranili in razvili tudi na ravni umetniškega jezika. na prelomu stoletja so bili taki npr. pesniki in pisatelji slovenske moderne, med njimi tudi ivan cankar in zofka Kveder. oba avtorja sta izvirala s slovenskega podeželja, s socialnega roba, a sta se prebila do velemest in zaživela daleč od doma, ona v večkulturni in večjezični Pragi, on pa na kozmopolitskem dunaju. oba sta bila državljana avstro-ogrske, bila sta dvojezična, nemško sta odlično obvladala, a sta kljub temu slovenščino izbrala za svoj literarni jezik. To je bil jezik, v katerem sta izražala svoja najbolj intimna spoznanja in bolečine, pa tudi protest zoper zatiranje njune materinščine. — ob 6 Prim. S. Borovnik, 2017: Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti. maribor, Univerzitetna založba Univerze v mariboru. 137 SilVija BoRoVniK | o meSTU in Vlogi SloVenSKe... tem pa se zastavlja zanimivo vprašanje, ali nista pri tem v resnici tudi prevajala? in ko je zofka Kveder pozneje, ko je že živela v zagrebu, napisala roman hanka, roman o ženski v prvi svetovni vojni, v hrvaščini, se lahko vprašamo